Ventil

“Adijo, se vidimo prihodnji teden.” je rekel Samo in še v istem trenutku odšel skozi vrata. Pil sem svoje peto pivo in razmišljal o problemih sveta, ki sva jih tako enostavno rešila v prejšnjih parih rundah. V ozadju se že tretjič vrtijo U2 in njihov Until the end of the world. Kakšna ironija. Čez pol ure bodo zaprli lokal in tudi moj svet se bo končal za danes.

Naredim požirek in odložim kozarec. Skozi tančico cigaretnega dima sem jo ponovno opazil. Njo, ki se mi že cel večer izmika s pogledom in se spogledovala z vsemi ostalimi. Sedi v kotu za malo mizico. Na mizi prepoln pepelnik in prazen kozarec za martini. Sedaj se ne izmika več. Vem, da tudi ona mene gleda. Sedi s prekrižanimi nogami in njena majhna črna oblekica ji je zlezla že skoraj do vrha nog, na katerih se ustavlja moj pogled. Pogledam višje. Medla rdeča svetloba se ji narahlo odbija od obraza, na katerega padajo rahlo skodrani črni lasje.  Potegne cigareto. Ustnice se ji v tem trenutku tako lepo našobijo. Ravno prave za poljubljanje si mislim. Njen nos je ravno prave velikosti in oblike, ne prevelik, ne prešpičast, posajen na sredino obraza. Pogled se sreča z njenimi očmi. Meglica cigaretnega dima mi draži oči in v mojem alkoholnem stanju ne vem ali mežika meni ali zaradi dima.

Nekaj trenutkov si gledava iz oči v oči, počasi se utapljam v njenih modrih očeh. Imam občutek, da me vedno bolj vleče k njej. Vedno bolj me privlačijo njene ustnice. Nasmehne se. Primem moje pivo, se počasi dvignem in naredim tri korake do njenega kota. Gledava se. Prisedem in ji ponudim cigareto. Brez besed ji jo prižgem. Še vedno se gledava. Njene modre oči so kakor dva vodnjaka v katerih se utapljam. Vedno globlje in globlje gre. Ne držim več. Primem jo za roko in se sklonim k njej, da bi jo poljubil. Mravljinci me spreletavajo po hrbtu in v glavi zašumi. Ustnice se približajo druge drugim in se že skoraj dotaknejo, ko se še enkrat pogledava. Njena roka se oklene moje. Poljubiva se. Spreleti me tisti prekrasen občutek prvega poljuba, prvega stika ustnic, nepopisne sreče in vrtinca čustev.

“Pridi, greva drugam,” mi reče, ” tukaj zapirajo”. V ozadju še vedno Until the end of the world, le da se moj svet danes še nebi končal …

“To je vse krneki.” si je mislil Velik Možak. “Krneki se mi že ne more dogajati!”

“Pa se ti.” mu je odgovoril njegov notranji glasek. 

“Ampak za vse si kriv sam!” se je oglasil njegov drugi notranji glas.

“Ne pa nisem!”

“Ja pa si!”

“Nisem!”

“Si, ker si si sam zadal nalogo. Sedaj se jo trudiš izpolniti pa ti ne uspeva najbolje. Zato se ne počutiš najbolje in imaš težave. Odrizniti si hotel prevelik kos pogače, zdaj pa imaš. Kdo pa misliš, da si?”

Veliki Možak se vmeša: “Sem kdor pač sem. Sem kreator mojega domišljiskega sveta in lahko tudi vplivam na potek vajinega prepiranja in če se ne začneta lepše obnašati bom končal vajin obstoj!¨”

“Saj nebi?” vprašata glasova.

“O, pa bi.” odgovori Možak, “Tukaj sem jaz vajin kreator, vajin bogin vsevednež. V nekem drugem svetu se psihologi obnašajo tako kot, imajo taki mali malopridneži svobodno voljo. Kregajo se med sabo ali svobodna volja obstaja ali je vse že odločeno.”

“Nimava svobodne volje?”

“Ne. Nimata je! Vse vajino življenje je že odločeno in vidva nimata nobenega vpliva na to. Vem tudi kaj me bosta zdaj vprašala. Vprašala me bosta kaj.”

“Kaj?”

“No vidita. Vse vem o vama in vem kdaj bosta končala svoj obstoj. Opravičila sta ga že.”

“Kako to misliš?”

“Tako čez natanko dva na tretjo potenco sekund se bo nekdo zbudil in vajin obstoj bo končan.”

“Uh, tole je pa vedno težje s tema dvema.” je rekel robotek, ki je vstal iz naslanjača. “Vedno bolj se mi oglašajo notranji glasovi in vedno težje posegam med njihove prepire. Komaj obnavljam kontrolo nad mojimi mislimi. Nekega dne se mi bo zmešalo.”

“Vedno je tako, ko prestavimo zavest v novo telo.” odgovori doktor.

“Pa bo minilo?”

“Seveda bo. Tudi jaz sem bil že na robu živčnega zloma, ko se je zadeva obrnila na bolje.”

“Kaj pa če se ne bo?”

“Ne skrbite. Postopek je popolnoma varen. Predno odidtete se oglasite še pri sestri po inekcijo s pomirjevalom.”

Ko je robotek odšel skozi vrata je doktor začel narekovati v svoj dnevnik. “Poskus številka 4 se je ponesrečil. Terminacija. Potrebno bo poizkusiti z majšo pomnilniško enoto. V veliki se primerki srečujejo sami s sabo. Konec.”

10:03

Pozdravljeni, sem mala kompleksna tvorba imenovana tudi Mišična Celica. Moje prijateljice me kličejo tudi MC3141592.  V bistvu smo vse  in imamo za dodatek številko, da se nas lahko loči. Vse sestavljamo organ številka tri. Od tu tudi naša začetna oznaka 3. Vse ostale številke so samo še bolj natančno naslavljanje, kje v mišici se nahajamo. Skratka administrativni dolgčas. Danes sem se odločila pisati dnevnik.

10:05

Pridno se krčimo in raztezamo. Tole je pa zanimivo. Moja soseda se je preveč skrčila in ima sedaj probleme, s preveč mlečne kisline. Prišle so novice iz sosednje mišice. Pravijo, da bo še nekaj časa naporno…

11:15

Zgodilo nekaj groznega. Vse nas je zajela panika. Mojo sosedo in najboljšo prijateljico je nekaj velikega preklalo na dvoje. Bilo je zelo svetleče in ostro.  Nato so pobegnile vse krvničke. Tudi bele, ki so jih že tako pogrešali zadnjh par ur. Vse je kot bi obstalo. Ni nove hrane, kar naenkrat se ne moremo več obnavljati in razmnoževati. Četudi sem se zelo trudila, da bi svoje jedro razdelila na dvoje in tako nadomestila svojo sosedo, ni šlo. Kot, da bi bilo nekaj zelo narobe. Pa še nobenih novic nismo dobivale. Bom še malo počakala, mogoče se pa vseeno kaj uredi.

11:35

Nekdo je ugasnil kurjavo. Vedno bolj hladno je. Hrane ni. Kisika ni. Utrujene smo. Pravijo, da so nas napadli vesoljci…

12:14

Mimo je prišla neka nova rdeča krvnička. Pravi, da je cela štala in da išče ostale. Uboga mala reva je ves kisik že oddala in je že čisto temno rdeča. Še vedno smo same in osamljene.

12.35

Jupi! Prišel je novi val rdečih krvničk, hrane in tudi ble krvničke so tu, da nam pomagajo sanirati poškodbe tiste svetleče vesoljske zadeve.

16:00

Poškodba je sanirana. spet imam novo sosedo. Je kar malo preveč zgovorna. Pa še oddahnili smo si. Niso bili vesoljci. Nestrpno čakamo, na kakšno novico kdo so bili, če ne vesoljci. Vesoljci, pravijo, so zelene barve.

Tole zgodbico je nekdo že prebral, vendar jo za začetek objavljam tudi tukaj.

Popoldne. Arnie zamišljeno gleda v statusni prikazovalnik njegove vesoljske ladje. Bežen pogled na komunikator, nobenega sporočila. Še pregled statua pogona. Njegova ladja je dokaj nova, ampak vseeno ni zadnji model. Pogon je warp4 samo na papirju. Tehnologija se spreminja, le marktinški prijemi so vedno enaki, si je mislil. Arni je bil plačanec za Federacijo. Za njih je opravljal najrazličnejša nevarna dela. Pogledal je oranžno lučko za stanje plazme v sredici pogona. Mogoče bi moral ob naslednjem servisu zamenjati plazma celice. Njegova redna opravila so bila za ta dan zaključena. Očistil je prah po vsem kontrolnem in spalnem prostoru. Preveri je generatorje kisika in filtre za zrak. Odkar se mu je v nesreči poškodoval modul s senzorji za spremljanje zraka, je čistočo jemal zelo resno. Če bi se mu zamašili filtri in tega nebi odkril dovolj hitro, bi to pomenilo katastrofo zanj. Ogljikov dioksid iz izdihanega zraka bi ga počasi zadušil. Njegova ladja je z nespremenjeno hitrostjo potovala  proti Zemlji in čez natanko 8 dni, 7 ur in 46 minut se bo vtirila v orbito. Arniejeva posadka, kar jo je še ostalo je bila vedno bolj nervozna. Poslani so bili na misijo, da ugotovijo kaj je spoh ostalo od njihovega matičnega planeta. slišali so govorice. Ene, da je prišlo do velikanske nesreče pri poskusum, ko so hoteli Luno spremeniti v ogromno obrambno ladjo, spet druge, da je prišlo do medsebojne uniičujoče vojne na planetu. Večina, razen redkih zagovornikov, jih sicer ni vrejela drugi razlagi, ampak je vztrajala na prvi, saj so Romuli vedno bolj ogrožali njihove zunanje kolonije in se jim je to zdela bolj logična razlaga. Tisti redki, ki so zagovarjali teorijo vojne so bili potomci zadnjih raziskovalcev, ki so odšli z zemlje. Kmalu zatem so oblasti obrnile vsa sredstva v razvoj in iskanje noviga orožja. Čez nekaj časa so potihnile tudi vse novice. Blokada oddajanja je bila edina pametna razlaga za to. Zadnji raziskovalci so pripovedovali strašne zgodbe. govorili so o zatiranju manj razvitih in drugačnih, govorili so o vojnah med ljudstvi na planetu. Kmalu so jih poslušali samo še v najbolj zakotnih pivnicah. Vse oči so bile uprte v Romule in njihove napade na oddaljene kolonije, zato se ni nikomur zdelo, da bi bili na Zemlji lahko tako neumeni, da bi se vojskovali med sabo. Bip, bip, bip, … spet alarm za pripravljenost. Odkar so jih napadli Romuli, se z alarmi ni nihče več šalil. V zadnjem napadu so izgubili skoraj polovico posadke. Tokratni se je sprožil zaradi bljižine Zemlje. Vesoljska ladja je izstopila iz Hyper prostora ravno pri Saturnu in se takoj skrila med njegove obroče. Arni je v polni bojni opremi na krovu posadki razlagalp plan. Skrili se bodo za komet, ki naj bi prišel mimo v dveh urah in se tako neopazno prikradli do Zemlje, si ogledali situacijo in se nato na drugi strani osončja skrili za Jupiter. Multifunkcijski statusni prikazovalnik jih je spomnil, da se komet bliža. Posadka, sami dolgoletni raziskovalci meja znanega vesolja so z zaupanjem gledali Arnija. Vesoljska ladja je švignila za komet, pilot je vključil ščit in se skril v rep kometa. Pribljiža li so se Luni. Vsi so zadrževali dih in se spraševali, kaj bodo zagledali na svojih prikazovalnikih čez nekaj trenutkov. Zemljina orbita je bila polna smeti raznoraznih ostankov satelitov, raziskovalnih in voljaških orbitalnih postaj, ostankov laserskih topov, … na prvi pogled ni nič kazalo znakov življenja. Arnijevo izkušeno oko je v parimi velikimi kosi opazilo vesoljsko plovilo zelo podobno Romulski izvidniški ladji. Razmišljal je kaj počnejo Romuli v tako daleč stran. Ampak ladja se mu ni zdela čisto prave oblike. Tehnologija je sicer ustrezala Romulski, vendar pa je bila oblika napačna. Slišal je, kako je pilot spet vključil pogon. Še malo pa se bomo skrili za varni Jupiter. Pogled na statusni prikazovalnik je kazal, da je vse v redu z ladjo. V tistem trenutku se ladja zatrese. Iz komunikatorja se dere pilot, naj se pripravijo za še en trk. Arnie je ponovno pogledal statusni prikazovalnik pogon je bil obarvan rdeče. V naslednjem trenutku se je ladja še parkrat močno stresla. Statusni prikazovalnik je rdeče obarval oborožitvene baterije. Arni je vedel, da je zgubil nekaj zelo dobrih članov posadke. Pilotov glas iz komunikatorja je naznanil bližino Romulske  križarke. Kako se je spraševal Arnie. ukazal je posadi naj se pripravi, na prihod Romulov. Križarka jih je že prikovala nase z nevidno energetsko merežo. Arni je vedel kaj bo sledilo. Romuli bodo izrezali luknjo v trup nejgove ladje in se pognali kot stekli psi po njej in iskali preživele njegove posdke. Zaslišal je zamolkel zvok. romuli so že izrezali luknjo. Skupaj z dvema vojakoma se je podal nasproti streljanju in kričanju prepričan, da svoje kože ne bodo tako lahko prodali. Vendar ko so pišli do kraja spopada je obstal kot okamenel. Zagledal je skupino Romulov in človeka, ki jim je poveljeval. V tistem trenutku ga je zadel strel iz pištole eneg izmed Romulskih vojakov. Zgrudil se je po tleh. Romul ga je prijel za nogo in ga odvlekel proti poveljniku. Ta mu je snel čelado in odvrgel nejgovo orožje. gledal ga je globoko v oči. Romul ga je še vedno držal za nogo. Takrat se mu je posvetilo. Romule so ustvarili Zemljani. Ustvarili so jih kot stroje za pobijanje drugih ljudi. hoteli so imeti oblast ne le nad kolonijami na zemlji ampak tudi v vesolju. Potem je viel le še zamah roke…

Moj ventil se počasi odpira. Veliko WD-40 je bilo potrebnega, da se je premaknil. Za to moram reči hvala samo eni osebi, ki je tolerirala moje maile in me nagovarjala, naj to zapišem v obliki bloga. Hvala M.